Minila sta že dva meseca mojega prostovoljskega udejstvovanja v Bobo-Dioulassu, drugem največjem mestu Z afriške države Burkina Faso. Nevladna organizacija Kafuli (beseda v lokalnem jeziku dioula, ki je poleg francoskega prav tako uradni jezik Burkina Fasa, pomeni združevanje, povezovanje), v okviru katere delujem, je nastala pred nekaj leti s podporo slovenskega društva Humanitas.

Kafuli se je razvil kot odgovor na potrebo po podpori lokalni skupnosti pri izobraževanju otrok. To je bilo omogočeno preko programa botrstva, botrov iz Slovenije, ki so »posvojili« otroke na daljavo, ter izgradnje in delovanja knjižnice. Naknadno je bila realizirana ideja vzpostavitve pravično-trgovinske naveze med Burkina Fasom in Slovenijo. Pravična trgovina je družbeno gibanje, ki temelji tako na enakovrednem in enakopravnem partnerstvu v mednarodni trgovini z namenom ponuditi, podpirati in zaščititi delo proizvajalcev z manj priložnostmi (iz ekonomsko manj razvitih držav, socialno... ranljivih), kot tudi – zaradi teženja k zagotavljanju večje ekonomske in socialne pravičnosti – posledično na krepitvi in širjenju tržišča »marginalizirinanih« proizvajalcev iz ekonomsko manj razvitih držav.

Priznati moram, da se mi moja enoletna misija ne zdi lahka in površinska, vsekakor pa ne nemogoča, in počasi, a vztrajno izvedljiva: krepitev delovanja organizacije v skladu s pravično-trgovinskimi standardi; izboljševanje in podpora pri kreiranju novih izdelkov, in sicer v skladu z lokalno tradicijo, hkrati pa prilagajanju evropskemu tržišču; iskanje novih trgov in odgovor na potrebe le-teh; krepitev notranje organizacijske strukture proizvajalcev; predvsem pa najti primerno osebo za nadaljevanje koordinacije programa pravične trgovine med domačim prebivalstvom.

Pripravljenost ali nepripravljenost na bivanje v podsaharski, v mojem primeru v zahodni Afriki, je posameznikova lastna izbira, že pred odhodom in v trenutku, ko se znajdeš na »tujem«, s svojo svetlo kožo glasno vpijoč »tubabu«, belec. Najbrž se vsi prišleki, migranti, obiskovalci bistveno drugačnih okolij, kultur... predvsem na začetku soočamo s podobnimi občutji, mislimi, zamislimi. V nekem določenem trenutku, ko začutimo da nam faza površinskega opazovanja ne zadošča več, se moramo v fazi poskušanja bolj poglobljenega razumevanja tistih »nenavadno čudnih« običajev, včasih šokantnih prizorov pač odločiti, kaj naj s svojim »balastom« (t.i. »prikolico« z našimi kulturnimi rekviziti), storimo. Olala, kako simpatično je opazovati matere z otroki in culami raznolikih barv in vzorcev, vohljati in se oblizovati ob slastnih mangih, se pozibavati v ritmih lokalnih »regijašev«, »bluzerjev« itd. Čez nekaj dni pa se zatikamo ob stvari, ki se z naših perspektiv zdijo tako prekleto logične... Prenos enega mega fotografije traja petnajst minut (kot da imam čas za take štose;-))... Hudiča, spet mi med glodanjem na ulici kupljenega cvrtega »njama« in riževih pogačic med zobmi škripajo ostanki cementa iz papirnate vrečke, v katero prodajalke zavijejo cvrtje... Joj, kako si zaželim mediteranskih, meni najbližjih domačih okusov, ampak kaj ko tile libanonski trgovci s svojo verigo marketov »Marina« nabijajo cene v višave – ekskluzivno za »višji« sloj, seveda glede na tukajšnje razmere cen hrane na lokalni tržnici (v državi živi približno 1500 Libanoncev). Tudi če tega nisem želela, ter sem racionalno zavoljo nestereotipiziranja zavračala zgolj prizore na otročiče z napihnjemi trebuščki, roje muh na gnili zelenjavi, ljudi ležečih v prahu in pesku pod slamnatimi ali pločevinastimi strehami, so se mi v prvih dneh tovrstni prizori najbolj zacementirali v spomin.

Ja, intrigirajoča so ta večkrat paradoksalna nasprotja, ko se prepustiš »turistični« fazi užitkarjenja v zate eksotičnih stvareh, ter ko se kasneje znajdeš v vedno bolj pogostih zagatah, kako skomunicirati z nasprotujočimi si notranjimi monologi in konflikti, ki se pojavijo predvsem ob kakšnih malo manj prijetnih presenečenjih.

Jasno mi je bilo, da bo tudi ta faza minila, počasi, s spreminjanjem percepcije, s poskusom sprejemanja druge stvarnosti od moje. Nekatere aktivnosti so se utekle, ker sem jih sprejela kot dejstvo, četudi jih pogosto (še) ne razumem. Nekaterih stvari, ki jih ne razumem, pa tudi zavestno ne morem sprejeti. Npr. zakaj veliko ljudi kar poseda, med njimi ni čutiti interesa, da bi jih zanimalo prodati svojo dnevno dozo paradižnikov, arašidov. Ne morem se otresti občutka njihove premajhne  iznajdljivosti.

Paradoksalno pa... ja, čar čutim v tem, da kapitalistični balast ni še toliko prisoten ter da so ljudjem še vedno pomembne druge vrednote – solidarnost, družina, vera, glasba. Prav zato se na tej točki soočam z dilemo vpeljevanja našega, mojega, slovenskega, evropskega, zahodnega načina dela – večje konkurenčnosti, učinkovitosti, kreativnosti... kje, kaj, zakaj (ne) je meja?

S proizvajalci, s katerimi sodelujemo, je seveda potrebno vedno in veliko delati na kvaliteti ter na postavljanju »pravične« cene. Torej smo tu, pri zahtevah slovenskega, evropskega trga. Pričakuje se, da so izdelki kvalitetni, z veliko mero kreativnosti, a funkcionalnosti, ter poceni, hkrati pa težimo k temu, da proizvajalci dobijo zadovoljivo plačilo (kar naj bi pomenilo, da pri svojem delu niso izkoriščani, da imajo možnost sodelovanja pri sprejemanju odločitev v skupnosti, katere del so itd). Glede zadnjega nisem gotova, koliko evropskih kupcev koncept »pravičnosti« pravzaprav zanima. Je odgovor na prejšnji odstavek glede na zgoraj napisano: ekonomski razvoj skupaj s tehničnim in kreativnim? Menim, da je eden izmed pomembnih razlogov za zgoraj navedeno (po mojem dosedanjem občutku) okamenelost in zamrznjenost, da so tukajšnji prebivalci kruto prikajšani za možnosti izobraževanja. To jih dela manj konkurenčne v globalnem ekonomskem kontekstu, ter zato pogosto tudi manj inovativne, počasnejše. Pogosto namreč nimajo priložnosti za pridobivanje dodatnih znanj, usposabljanj v domačem ali tujem okolju, ker za to nimajo denarja. Prav tako pogosto nimajo priložnosti in denarja za tehnične pripomočke, orodje, ki bi skrajšalo in povečalo učinkovitost njihovega dela.

Trenutno se veliko sprašujem o t.i. »napredku«. In iskreno še vedno idealistično upam, da tehnološki, ekonomski napredek lahko ne izpridi kulturnih, družbe vrednot določene skupnosti, naroda, etnije. Občudujem namreč njihovo neizmerno solidarnost, spontanost, predvsem pa toleranco. Pa ne naše, konceptualizirane všečno evropskemu (ali ameriškemu) sistemu, temveč tiste, neizgovorjene, čustvene, duhovne.

Nazaj na seznam blogov