Velika zelena cerada se je na Kafulijevem dvoriscu na obrobju drugega najvecjega mesta v Burkina Fasu, Bobo-Dioulasso, razprostirala skoraj mesec dni. Deset zensk tkalk se je v tej ucilnici na prostem na lesene kolute navijalo bele bombazne niti, jih namakalo v zivahne barve – kot se to pritice tukajsnjemu okolju – ter iz njih ustvarjalo nekajmetrske trakove raznih barv in vzorcev.

Kako prijetno je bilo slediti tecajema barvanja in tkanja bombaznih niti, ki eden brez drugega ne gresta. Vse preveckrat se na trznici najde barvano blago izredno slabe kvalitete, barva zbledi ze po prvem pranju. Ucenje tehnik kvalitetnega barvanja niti naredi blago kvalitetno, vendar pa tudi drazje. In v tej tako ekonomsko revni dezeli je zelo mala pescica tistih, ki so zaradi kvalitetno izdelanega blaga pripravljeni placati vec kot pri preprodajalcih na velikih trznicah.

Zenske so umirjeno cebljale, si veliko pomagale, se vsake toliko casa glasno krohotale in prepevale – pobudnice so bile vedno clanice protestantske cerkve, in pesmi so vlekle iz svojega zborovskega repertoarja.

 

Svetla plat zgodbe

Enkratno priloznost za nadaljnje ucenje tkalskih tehnik, moznosti za samoorganiziranje zensk in ekonomsko ter socialno vecjo neodvisnost v tej tako ekonomsko osuseni dezeli, je s sofinanciranjem omogocilo slovensko Ministrstvo za zunanje zadeve. V lanskem septembru je bil organiziran tecaj za deset zensk iz ekonomsko revnih druzinskih okolij, zenske so prejele tkalske statve. Njihova izredna volja in zanos za ucenje so nekatere od njih vpeljala v tkalsko obrt kot glavno dejavnost. Angele, ki je prej pred svojo hiso za pescico frankov prodajala paradiznike in cesen in kuhala faro (iz fizolove moke na pari kuhane pogacice), je s svojo marljivostjo in ocitno dobrim pristopom iz meseca v mesec zacela prejemati vec narocil za izdelavo tkanin. Uspelo ji je nadomestiti denarni primankljaj v druzino, vzrok nenadne brezposelnosti svojega moza. Prav tako je bila ena izmed parih tkalk, ki so ponosno sprejele, da jim zaradi rahlega izboljsanja ekonomskega polozaja, cerkev ne bo vec dajala denarne pomoci za prezivetje. Cerkev se je tako usmerila na denarno podporo drugim prezivetveno ogrozenim clanom.

 

Provokativna plat zgodbe

Skozi leto sem vztrajno opazovala delo tkalk, njihovo vztrajnost in medsebojno pomoc, med vrsticami prebirala njihove zivljenske zgodbe in skusala izlusciti bistvo, ter koncno razumela izrecene in neizrecene potrebe zensk, katerim same zaradi neizobrazenosti in pomanjkanja kvalitete proizvodov ne morejo priti naproti. Nadaljevalni tecaj tkanja, tecaj barvanja in nakup nekaterih prepotrebnih dodatnih materialov za statve in tkanje sta domacinkam omogocila izboljsanje tkalskih tehnik in vzorcev ter razumevanje, da je potrebno pri tkalski obrti med razvijanjem niti pri izdelavi vzorcev razvijati hkrati lastno domisljijo. Pogosta tezava tukajsnjega prebivalstva je pomanjkanje vzpodbujanja lastne kreativnosti. Otroci v soli ne poznajo kreativnih delavnic, temvec samo igre z metodo ponavljanja za drugimi, in tako jih je zelo tezko prepricati, naj ustvarjajo po svoji domisljiji.  

Med pogovori z zenskami sem stuhtala tudi, da si zelijo biti povezane, vendar ne poznajo pravzaprav prednosti formalnega povezovanja, npr. da so lahko v neki formalni skupnosti lahko bolj zascitene, a hkrati tudi odgovorne za svoje obveznosti, ter da jim vse to omogoca povecanje trga, znizevanje stroskov nabave materiala, moznost za sprejemanje narocil za tkanje blaga zaradi morebitnega sistema mikrokreditiranja ali skupnostno ustvarjenega denarnega fonda za ekonomsko sibkejske.

Komentarji in izhodisca, ki so jih zenske izpostavile tekom evalvacijskih sestankov in predavanj med tecaji, so se kar vrstila in me klicala k iskanju resitev za to tako otrosko sibko, pubertetnisko nerazumljivo ter studentovsko radovedno in vztrajno skupino zensk. Predavanje bivsega direktorja Biroja obrtnikov, nevladne organizacije, ki zdruzuje vec kot sto razlicnih organizacij, kooperativ, skupnosti obrtnikov iz regije, o postavitvi cene izdelkom, je zenske izredno demotiviralo, saj so ugotovile, da pogosto delajo v svojo izgubo. V ceno koncnega produkta ne vstevajo stroskov prevoza in ostalih stroskov (elektrike, vode...). Po »pravicniskih« kalkulacijah bi tkalke morale zasluziti za 8-urno dnevno delo 1400 CFA (2,2 eur). Dilema ostaja, kako bodo proizvod po pravicni ceni lahko prodale na lokalnem trziscu. Na kaksen nacin naj spodbujamo torej pravicno trgovino v okolju, kjer smo s konceptom zaceli? Naj se zenske, ki jih s teorijo in dejanji osvescamo da si za svoje delo zasluzijo dostojno placilo, kompromitirajo za dobicek 1500 CFA (2,3 eur) za stiri dni s polnim delovnim casom. Kot opazovalka in koordinatorica aktivnosti kot resitev vidim kontinuirano izobrazevanje o razlicnih temah in predmetih, ter zavestno osvescanje o pomenu lastnih pobud, ki jim bodo omogocile aktivno udelezbo v druzbi. Ko svoje potrebe prepoznajo in jih izpostavijo, je nadaljnje delo lazje za vse. Trenutno iscem resitev za vecinsko nepismenost tkalk in z njo povezanim obcutkom hendikepiranosti, nesposobnosti, ki ga je zadnjic v imenu skupine izpostavila tkalka Madame Dulukum.

 

Epilog zgodbe, ki se zacenja

Burkino-faska oblast prakticno nicno spodbuja lokalno predelavo bombaza, saj gre zgolj 1% lokalno pridelanega bombaza tudi v domaco predelavo, vse ostalo v surovini izvozijo. Edino tekstilno-predelovalno podjetje v Kenedougouju je pred casom ustavilo svojo proizvodnjo, po pripovedovanjih domacinov zaradi pomanjkanja politicne volje. Podjetje v drzavni lasti ni bilo delezno tehnoloskega napredka in investicij.

Po mnenju tkalk bi vlada morala promovirati lokalno predelavo bombaza ter ji s tem dati vecjo vrednost. Namesto tega pa drzava prejema ogromna sredstva, nepovratna in povratna brez obresti od Kitajske, le-ta pa za sabo pusca velike kolicine nekvalitetnega, okolju skodljivega in skoraj zastonjskega blaga.

V okviru projekta »Predelava bombaza v zenskih rokah«, kot ze receno sofinanciranega s strani MZZ, smo si za cilj zastavili spodbujanje lokalne predelave bombaza, sirjenje trga in predstavitve tradicionalnih obrti v Evropi, ter vecjo ekonomsko in socialno neodvisnost zensk v Burkina Fasu. Rdeca nit tovrstnega razvojnega sodelovanja med Burkina Faso in Slovenijo je sledenje pravicno-trgovinskim standardom (dogovor o placilu med proizvajalcem in prodajalcem, spodbujanje neodvisnosti proizvajalcev, promocija pravicne trgovine, enakost med spoloma – spodbujanje zensk za vstop na trg dela, spodbujanje pomena pravicnega placila skozi ustvarjanje konstruktivnih odnosov s partnerji v dobro vseh,...).

Tkalke bodo cel julij pridno skripale s svojimi statvami. Blago bomo odkupili in iz njega s pomocjo sivilj (h kvalitetnemu sivanju zelimo spodbujati tudi zenske, saj je siviljstvo v veliki meri v domeni moskih) ustvarili pravicno-trgovinsko oblacilno kolekcijo, ki jo bomo v obliki modne revije konec septembra predstavili v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani. Modno revijo kot del otvoritvenega dogodka bodo spremljale foto-dokumentacijska razstava s predstavitvijo pomena pravicno-trgovinskih razmerij s poudarkom na predelavi bombaza v Burkina Fasu, delavnica o tradicionalnih tehnikah barvanja bombaza v centralni Z afriski regiji, ki jo bo vodila predstavnica tkalk in predelovalka blaga iz Burkina Fasa, ter okrogla miza o aktualnih temah, povezanih s predstavitvami.

 

Tkalsko znanje zenske prenasajo naprej. Vec bombaznih izdelkov ostaja v domacih rokah. Vedno vec zensk se izobrazuje in postaja bolj neodvisnih. Tkalska obrt iz Burkina Fasa se odpira svetu. Ljudje postajajo bolj obcutljivi za ogromne ekonomske neenakosti v svetu. Zenske tkalke in njihove druzine morajo dobiti vec priloznosti za izboljsanje kvalitete bivanja.  

Nazaj na seznam blogov

Velika zelena cerada se je na Kafulijevem dvoriscu na obrobju drugega najvecjega mesta v Burkina Fasu, Bobo-Dioulasso, razprostirala skoraj mesec dni. Deset zensk tkalk se je v tej ucilnici na prostem na lesene kolute navijalo bele bombazne niti, jih namakalo v zivahne barve – kot se to pritice tukajsnjemu okolju – ter iz njih ustvarjalo nekajmetrske trakove raznih barv in vzorcev.

Kako prijetno je bilo slediti tecajema barvanja in tkanja bombaznih niti, ki eden brez drugega ne gresta. Vse preveckrat se na trznici najde barvano blago izredno slabe kvalitete, barva zbledi ze po prvem pranju. Ucenje tehnik kvalitetnega barvanja niti naredi blago kvalitetno, vendar pa tudi drazje. In v tej tako ekonomsko revni dezeli je zelo mala pescica tistih, ki so zaradi kvalitetno izdelanega blaga pripravljeni placati vec kot pri preprodajalcih na velikih trznicah.

Zenske so umirjeno cebljale, si veliko pomagale, se vsake toliko casa glasno krohotale in prepevale – pobudnice so bile vedno clanice protestantske cerkve, in pesmi so vlekle iz svojega zborovskega repertoarja.

 

Svetla plat zgodbe

Enkratno priloznost za nadaljnje ucenje tkalskih tehnik, moznosti za samoorganiziranje zensk in ekonomsko ter socialno vecjo neodvisnost v tej tako ekonomsko osuseni dezeli, je s sofinanciranjem omogocilo slovensko Ministrstvo za zunanje zadeve. V lanskem septembru je bil organiziran tecaj za deset zensk iz ekonomsko revnih druzinskih okolij, zenske so prejele tkalske statve. Njihova izredna volja in zanos za ucenje so nekatere od njih vpeljala v tkalsko obrt kot glavno dejavnost. Angele, ki je prej pred svojo hiso za pescico frankov prodajala paradiznike in cesen in kuhala faro (iz fizolove moke na pari kuhane pogacice), je s svojo marljivostjo in ocitno dobrim pristopom iz meseca v mesec zacela prejemati vec narocil za izdelavo tkanin. Uspelo ji je nadomestiti denarni primankljaj v druzino, vzrok nenadne brezposelnosti svojega moza. Prav tako je bila ena izmed parih tkalk, ki so ponosno sprejele, da jim zaradi rahlega izboljsanja ekonomskega polozaja, cerkev ne bo vec dajala denarne pomoci za prezivetje. Cerkev se je tako usmerila na denarno podporo drugim prezivetveno ogrozenim clanom.

 

Provokativna plat zgodbe

Skozi leto sem vztrajno opazovala delo tkalk, njihovo vztrajnost in medsebojno pomoc, med vrsticami prebirala njihove zivljenske zgodbe in skusala izlusciti bistvo, ter koncno razumela izrecene in neizrecene potrebe zensk, katerim same zaradi neizobrazenosti in pomanjkanja kvalitete proizvodov ne morejo priti naproti. Nadaljevalni tecaj tkanja, tecaj barvanja in nakup nekaterih prepotrebnih dodatnih materialov za statve in tkanje sta domacinkam omogocila izboljsanje tkalskih tehnik in vzorcev ter razumevanje, da je potrebno pri tkalski obrti med razvijanjem niti pri izdelavi vzorcev razvijati hkrati lastno domisljijo. Pogosta tezava tukajsnjega prebivalstva je pomanjkanje vzpodbujanja lastne kreativnosti. Otroci v soli ne poznajo kreativnih delavnic, temvec samo igre z metodo ponavljanja za drugimi, in tako jih je zelo tezko prepricati, naj ustvarjajo po svoji domisljiji.  

Med pogovori z zenskami sem stuhtala tudi, da si zelijo biti povezane, vendar ne poznajo pravzaprav prednosti formalnega povezovanja, npr. da so lahko v neki formalni skupnosti lahko bolj zascitene, a hkrati tudi odgovorne za svoje obveznosti, ter da jim vse to omogoca povecanje trga, znizevanje stroskov nabave materiala, moznost za sprejemanje narocil za tkanje blaga zaradi morebitnega sistema mikrokreditiranja ali skupnostno ustvarjenega denarnega fonda za ekonomsko sibkejske.

Komentarji in izhodisca, ki so jih zenske izpostavile tekom evalvacijskih sestankov in predavanj med tecaji, so se kar vrstila in me klicala k iskanju resitev za to tako otrosko sibko, pubertetnisko nerazumljivo ter studentovsko radovedno in vztrajno skupino zensk. 

Predavanje bivsega direktorja Biroja obrtnikov, nevladne organizacije, ki zdruzuje vec kot sto razlicnih organizacij, kooperativ, skupnosti obrtnikov iz regije, o postavitvi cene izdelkom, je zenske izredno demotiviralo, saj so ugotovile, da pogosto delajo v svojo izgubo. V ceno koncnega produkta ne vstevajo stroskov prevoza in ostalih stroskov (elektrike, vode...). Po »pravicniskih« kalkulacijah bi tkalke morale zasluziti za 8-urno dnevno delo 1400 CFA (2,2 eur). Dilema ostaja, kako bodo proizvod po pravicni ceni lahko prodale na lokalnem trziscu. Na kaksen nacin naj spodbujamo torej pravicno trgovino v okolju, kjer smo s konceptom zaceli? Naj se zenske, ki jih s teorijo in dejanji osvescamo da si za svoje delo zasluzijo dostojno placilo, kompromitirajo za dobicek 1500 CFA (2,3 eur) za stiri dni s polnim delovnim casom. Kot opazovalka in koordinatorica aktivnosti kot resitev vidim kontinuirano izobrazevanje o razlicnih temah in predmetih, ter zavestno osvescanje o pomenu lastnih pobud, ki jim bodo omogocile aktivno udelezbo v druzbi. Ko svoje potrebe prepoznajo in jih izpostavijo, je nadaljnje delo lazje za vse. Trenutno iscem resitev za vecinsko nepismenost tkalk in z njo povezanim obcutkom hendikepiranosti, nesposobnosti, ki ga je zadnjic v imenu skupine izpostavila tkalka Madame Dulukum.

 

Epilog zgodbe, ki se zacenja

Burkino-faska oblast prakticno nicno spodbuja lokalno predelavo bombaza, saj gre zgolj 1% lokalno pridelanega bombaza tudi v domaco predelavo, vse ostalo v surovini izvozijo. Edino tekstilno-predelovalno podjetje v Kenedougouju je pred casom ustavilo svojo proizvodnjo, po pripovedovanjih domacinov zaradi pomanjkanja politicne volje. Podjetje v drzavni lasti ni bilo delezno tehnoloskega napredka in investicij.

Po mnenju tkalk bi vlada morala promovirati lokalno predelavo bombaza ter ji s tem dati vecjo vrednost. Namesto tega pa drzava prejema ogromna sredstva, nepovratna in povratna brez obresti od Kitajske, le-ta pa za sabo pusca velike kolicine nekvalitetnega, okolju skodljivega in skoraj zastonjskega blaga.

V okviru projekta »Predelava bombaza v zenskih rokah«, kot ze receno sofinanciranega s strani MZZ, smo si za cilj zastavili spodbujanje lokalne predelave bombaza, sirjenje trga in predstavitve tradicionalnih obrti v Evropi, ter vecjo ekonomsko in socialno neodvisnost zensk v Burkina Fasu. Rdeca nit tovrstnega razvojnega sodelovanja med Burkina Faso in Slovenijo je sledenje pravicno-trgovinskim standardom (dogovor o placilu med proizvajalcem in prodajalcem, spodbujanje neodvisnosti proizvajalcev, promocija pravicne trgovine, enakost med spoloma – spodbujanje zensk za vstop na trg dela, spodbujanje pomena pravicnega placila skozi ustvarjanje konstruktivnih odnosov s partnerji v dobro vseh,...).

Tkalke bodo cel julij pridno skripale s svojimi statvami. Blago bomo odkupili in iz njega s pomocjo sivilj (h kvalitetnemu sivanju zelimo spodbujati tudi zenske, saj je siviljstvo v veliki meri v domeni moskih) ustvarili pravicno-trgovinsko oblacilno kolekcijo, ki jo bomo v obliki modne revije konec septembra predstavili v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani. Modno revijo kot del otvoritvenega dogodka bodo spremljale foto-dokumentacijska razstava s predstavitvijo pomena pravicno-trgovinskih razmerij s poudarkom na predelavi bombaza v Burkina Fasu, delavnica o tradicionalnih tehnikah barvanja bombaza v centralni Z afriski regiji, ki jo bo vodila predstavnica tkalk in predelovalka blaga iz Burkina Fasa, ter okrogla miza o aktualnih temah, povezanih s predstavitvami.

 

Tkalsko znanje zenske prenasajo naprej. Vec bombaznih izdelkov ostaja v domacih rokah. Vedno vec zensk se izobrazuje in postaja bolj neodvisnih. Tkalska obrt iz Burkina Fasa se odpira svetu. Ljudje postajajo bolj obcutljivi za ogromne ekonomske neenakosti v svetu. Zenske tkalke in njihove druzine morajo dobiti vec priloznosti za izboljsanje kvalitete bivanja.  

Nazaj na seznam blogov